SLOVENSKI PROSTOVOLJCI V MEHIKI Mi smo fajn ljudje meksikajnarji hočmo se vojskovat tam u Meksiki. Cesar Maksimiljan, on edini je zbran, za cesarja v Meksiko poslan. Tam je čisto drug svet, hoče nas imet. Bog daj dolgo nam na svet živet! Narodna pesem v spomin na meksikajnarje S pomočjo francoske vojske je bil leta 1864 postavljen za mehiškega cesarja Maksimilijan, brat avstijskega cesarja Franca Jožefa. Maksimilijan Ferdinand Habsburški (1832 - 1867) je odpotoval v Mehiko, da bi tam zrušil mlado republiko Benita Juareza in ponovno oživil monarhijo. Toda kontrarevolucija ni uspela. Mehiški republikanci so Maksimilijana po zmagi ujeli in ustrelili. Maksimilijanove sanje pa tudi sanje mehiških prostovoljcev ali MEKSIKAJNARJEV o obljubljeni deželi so se po treh letih razblinile. Portret Benita Juareza Končale so se z Maksimilijanovo smrtjo, blaznostjo njegove žene Charlotte in z razočaranimi, bolnimi in zdesetkanimi meksikajnarji. Med mehiškimi prostovoljci iz habsburške monarhije je bilo tudi mnogo Slovencev. Cesar Franc Jožef je leta 1864 končno uslišal številne prošnje svojega brata in dovolil zbrati 6000 prostovoljcev iz monarhije za "vzdrževanje miru v Mehiki". Ljubljanski mestni sekretariat je 3. junija 1864 izdal poziv za vstop med prostovoljce. V njem je bilo zapisano, kako je cesar s sklepom, dne 1. aprila 1864 odločil, da se v avstrijskih deželah zbere 6000 prostovoljcev za mehiško kopensko vojsko in 300 prostovoljcev za mehiško vojno mornarico. Javljeno je bilo, da mora biti tak prostovoljec krščanske vere, neoženjen ali vdovec brez otrok. Star ne sme biti več kot 40 let in za kopensko vojsko mora meriti vsaj 59 palcev. Prostovoljci bodo služili 6 let, službo pa bodo lahko tudi podaljšali. Potem bodo dobili posestva v Mehiki ali pa se bodo na državne stroške vrnili v domovino. Ljubljanska cukrarna - zbirališče Meksikajnarjev (Mestni muzej, Ljubljana, kat. št. 5) Kranjski prostovoljci so se od poletja 1864 začeli zbirati v Ljubljani. Zbirališče meksikajnarjev je bila nekdanja ljubljanska Cukrarna. Do februarja 1865 je bilo na seznamu 433 ljudi. Največ meksikajnarjev je dala Ljubljana z okolico (118), sledijo ji Novo mesto (30), Kamnik (25), Kranj, Vrhnika in Idrija so prispevali vsak po 20 vojakov, iz drugih okolišev pa jih je precej manj. Povprečna starost prijavljenih je bila 32 let. Meksikajnarje so po železnici pripeljali v Trst, od koder so odpluli v Mehiko. Pot po morju je trajala 36 dni, prve vojake v pristanišču Vera Cruz pa je pričakal sam cesar. Med prostovoljci za Mehiko je bilo v Ljubljani 140 oficirjev. V nekaj številkah so potem Novice objavile pisma, ki jih je s poti iz Mehike pošiljal nadporočnik Franc Kastelic. Bil je v skupini, ki je Ljubljano zapustila decembra 1864. Portret mehiškega cesarja Maksimilijana (brata avstrijskega cesarja Franca Jožefa) Kot od vseh drugih skupin se je tudi od te na železniški postaji v Ljubljani poslovil ljubljanski župan s tremi odborniki. Za te in podobne zasluge je bil potem dr. Costa odlikovan z mehiškim redom Guadalupe. V Ljubljani je ostalo še 400 prostovoljcev. Med bivanjem v Ljubljani je 44 kadetov hodilo telovadit v telovadnico Južnega Sokola. Francoska ladja s prostovoljci je priplula v Giblartar 21. decembra 1864. K cesarju v Mehiko je na njej potovalo 24 oficirjev in 968 vojakov. Oficirje so angleški častniki zelo le- po sprejeli in jih pogostili. Med nadaljevanjem poti je ladjo zajel vihar. Vojaki so od strahu molili, Kastelic pa jim je očital, da so zapravili ves pogum, ki so ga kazali po ljubljanskih gostilnah. Z božičnega drevesa na ladji je visela tudi kranjska klobasa. Mehiški republikanci so po zmagi leta 1867 ujeli Maksimilijana in ga ustrelili. V pristanišču Vera Cruz je ladja pristala 17. januarja 1865. Pričakali so jo generali in oficirji z veliko slavnostjo, domači prebivalci pa tujih vojakov še pogledali niso. Pri mestu Tezuitlana so se avstrijski vojaki prvič spopadli z Mehičani. V ogenj sta prišli 2. in 6. lovska stotinja. V spopadu 17. februarja je Kastelčeva stotinja izgubila tri može, med drugimi je bil ranjen in ujet četovodja Šeljan iz postojnske okolice. Že po prvem mesecu bojev je nadporočnik Kastelic začel dvomiti o zmagi. Domov je pisal, da ne ve, kako bi bilo mogoče to nesrečno deželo pomiriti. Lahko da s 50 000 vojaki in 100 000 naseljenci. Maksimilijan ima velike skrbi... Portret cesarja Maksimilijana in francoska medalja za ekspedicijski korpus v Mehiki. Nadporočnik Kastelic je napredoval v stotnika in je bil neprestano v večjih in manjših spopadih. Bojeval se je na območju Sierra del Norte. Marca je bil odlikovan z bronasto medaljo za vojne zasluge, julija 1865 pa ga je cesar odlikoval z viteškim križcem reda Guadalupe. Kot nosilec tega reda je prišel v cesarjevo stražo in jedel skupaj s cesarjem za eno mizo. Domov je pisal o Slovencih, ki so se izkazali v bojih. Kastelčevo 10. stotinjo so Mehičani napadli v Zakapoakstli. Avstrijci so šli v protinapad. Zavzeli so nekaj hiš, iz ene so se Mehičani silovito upirali. Naskakovalo jo je 15 vojakov, od tega jih je 5 padlo. Lovec Hebina iz Kranjske Gore je prvi zlezel na streho hiše, odstranil opeko in začel streljati po branilcih zgoraj. Lovec Lekše iz Zaboršta pri Novem mestu je bil 14. marca trikrat ranjen, njegov plašč pa desetkrat prestreljen. Ena roka mu je ostala trda, v trebuhu pa krogla. Kočabe iz Notranjske in lovec Povše iz mokronoške okolice sta se 17. julija borila s sedemnajstimi možmi proti približno 100 Mehičanom. Povšetu sta dve krogli prestrelili desno roko nad komolcem. Hebina, Lekše, Kočabe in Povše so bili odlikovani s srebrno medaljo za vojne zasluge. Cesarj Maksimilijan in njegova žena Charlotta. Marca 1865 je Jurij Jenko iz Loke v spopadu dobil nekaj udarcev po glavi in je izgubil zavest. Obležal je na bojišču. Mehičani so mu pobrali puško, telečnjak, plašč in patrone ter ga pustili. Zavest mu je povrnil dež. Dvignil se je in se odpravil za svojimi. Taval je po neznani deželi in gozdovih, se skrival ter 30 dni živel od samih koreninic in trav. Ko so ga vojaki našli, je bil podoben mrliču. Avgusta 1865 bi bil Kastelic kmalu ob življenje. Med počitkom se je enemu izmed vojakov sprožila puška, krogla je ubila drugega vojaka, Kastelicu pa z glave posnela nekaj kože. Septembra 1865 je bil naš oficir glede zmage zelo črnogled. Če bodo prišli Mehičanom na pomoč še Američani, "pobrali bomo bržkone kopita". O svoji oficirskih tovariših in vojakih je pisal, da vsi v Mehiki niso zadovoljni. Eni so pogrešali piva in vina, drugi avstrijskih veselic, avstrijske zložnosti in še česa." Čudno je, da človek tudi s tem ni zadovoljen, kar si je prostovoljno izvolil," je oficir pisal v daljno domovino svoje zadnje pismo. Leta 1866 je cesar Franc Jožef spet dovolil nabirati prostovoljce za Mehiko. Konec marca 1866 so Novice oznanile, da bo Ljubljana spet gostila meksikajnarje. Spomladi naj bi zbrali 1000 mož, jeseni pa so jih nameravali vzeti še več. Cesarj Maksimilijan Približno 1000 meksikajnarjev se je med 9. in 10 majem 1866 odpeljalo po železnici v Trst. V nedeljo 6. maja je bil njim v čast v Ljubljani slavnostni obred. Toda v Mehiko namenjeni prostovoljci niso smeli iz Trsta na morje, ker je temu nasprotovala severnoameriška vlada. Pojavilo se je vprašanje, kam zdaj s 1000 vojaki. 400 so jih v Trstu vzeli v avstrijsko armado, 700 pa so jih poslali nazaj v Ljubljano, od koder so se razočarani vrnili na svoje domove. Po državljanski vojni so se ZDA usmerile tudi k Mehiki in se odločile, da onemogočijo vdor evropskega vpliva v to državo. Po pritiskom ZDA je marca 1867 svoje vojake odpoklical francoski cesar Napoleon. Maksimiljan se je z majhnim številom zvestih pristašev zatekel v trdnjavo Queretaro. Iz Mehike ni hotel sramotno zbežati. Mehičani so ga ujeli in 9. junija 1867 ustrelili. Njegovi ženi Charlotti se je od gorja že jeseni 1866 omračil um, toda umrla je šele leta 1925. Dolgo je živela na gradu Miramare pri Trstu. Od vseh avstrijski prostovoljcev za vojno v Mehiki se jih je aprila 1867 vrnilo samo 1511. Ob njihovi vrnitvi je Janez Bleiweis v Novicah vzkliknil: "Al kakošni so ti reveži!" Grad Miramare pri Trstu - zadnje domovanje Charlotte Znano je, da je po končani vojni več Slovencev ostalo v Mehiki. Eden od njih je bil Andrej Farčnik. Bil je službenik cesarja Maksimiljana in je videl tudi njegovo ustrelitev leta 1867. Vojak Miha Ape je prišel v domače kraje na obisk šele čez štirinajst let. Bivši vojaki v Mehiki so bili po vrnitvi nekaj posebnega. Kot je zapisal nekdo v Kamniku, je bilo meksikajnarjev kar precej. To so bili od sonca zagoreli, mračni, črnobradi možje. Zaradi njih so prišli v modo nabrani škornji z ostrogami - meksikanarce.